Arhetipsko popotovanje
KAJ SO OBREDI PREHODA IN ZAKAJ JIH POTREBUJEMO?
Lahko bi rekla, da je prisotnost rituala danes ena izmed tistih dimenzij, ki nam v pokrajini duhovnega življenja – tako na osebni kot na kolektivni ravni najbolj manjka. Mnogim med nami manjka simbolni zemljevid, notranji kompas, ki bi osvetljeval prehode našega življenjskega potovanja, letne cikle in celo vsakdanjik. Obredi prehoda niso zgolj ostanki preteklih kultur, temveč temeljna psihospiritualna potreba človeka. So most med notranjim in zunanjim svetom, dejanje komunikacije med zavednim in nezavednim, most med psihološko integracijo in duhovno iniciacijo.
Zakaj potrebujemo rituale?
Obred prehoda, prisoten tako v arhaičnih skupnostih kot v sodobnih kulturah, je simbolna upodobitev smrti in ponovnega rojstva in predstavlja prehod iz enega življenjskega obdobja v drugega. Da bi se lahko uspešno premaknil iz ene družbene vloge v drugo ter bil v njej priznan in sprejet, mora posameznik pogosto opraviti določene obredne postopke. Kljub temu da obstaja mnogo različic motiva iniciacijskih obredov, motiv sam po sebi ostaja isti. Pogosto se posameznik v teh procesih začasno loči od skupnosti, kot bi stopil izven vsakdanjega reda.
Da bi se lahko resnično preobrazili in šli naprej v življenju, potrebujemo rituale. Potrebujemo označbe mejnikov in to, da je skupnost temu priča. Potrebujemo, da nas nekdo drži, ko “se razkrojimo in ponovno sestavimo v novi obliki.” Gre za arhetipsko potovanje, po katerem rastemo: simbolično slečemo kožo starega jaza in vstopimo v novo bitje. Če v življenju nimamo ritualov, se lahko izgubimo. Zmedemo se glede svoje poti, tega, kdo smo. Ostajamo ujeti v stare verzije sebe. Obtičimo v ponavljajočih se vzorcih, ki niso več aktualni. Nosimo nepredelano žalost in izgube. Brez rituala smo nezasidrani, kakor bi nas veter nosil. Brez navigacije skozi življenje.
Simboli imajo v obredu ključno vlogo, saj nosijo pomen, ki presega racionalno razlago in delujejo na čutni, arhetipski in kolektivni ravni. Človek je od nekdaj uporabljal simbole, skozi katero je osmislil pojavni svet in svoj prostor znotraj njega. Tudi arhetipi se izražajo v simbolnem jeziku, skozi simbolne pomene ali dejanja. Kot pravi Jung je beseda ali podoba simbolna takrat, ko vsebuje nekaj več od na prvi pogled očitnega pomena.
Struktura obredov prehoda
Obstaja vrsta prehodov, ki jih doživimo v življenju, v katerih prehajamo iz ene verzije sebe v drugo. Tudi v sodobnem zahodnem svetu obstajajo določeni rituali, ki ohranjajo funkcijo prehoda, kot so obredi poroke (vključno s pripravljalnimi rituali), prehodi iz adolescence v odraslost, porodni obredi in obredi umiranja.
Francoski antropolog Arnold van Gennep je v klasični študiji Les Rites de Passage prvi natančneje analiziral obrede prehoda. Definiral jih je kot “sredstvo, ki posameznika priključi v nov status v določeni družbeni skupini”. Po njem obredi prehoda potekajo v treh ključnih fazah:
1. Separacija (ločitev): Posameznik se simbolno oddalji od svojega prejšnjega statusa. Pogosto gre za odmik, izolacijo ali simbolno smrt stare identitete. V tej fazi se poslovimo od vsebin preteklosti, ki niso več aktualne.
2. Liminalna faza (prehod): Posameznik vstopi v vmesno, nestabilno stanje. Stare strukture ne veljajo več, nove pa še niso oblikovane. Gre za čas negotovosti, obenem pa izjemnega potenciala za transformacijo. Prisoten je lahko tudi strah, zato je podpora izkušene osebe ali skupnosti v tej fazi dragocena.
3. Inkorporacija (ponovna vključitev): Posameznik se vrne v skupnost z novo identiteto in novimi nalogami. Integrira spremembe, ki jih je doživel v predhodnih fazah, in ponovno zaživi iz nove pozicije.
Liminalnost kot prostor metamorfoze
Pravi ritualni prostor drži napetost liminalnosti – pojma, ki označuje stanje vmesnosti, kjer nismo več to, kar smo bili, in še nismo to, kar bomo postali. Smo v fazi razgradnje in razpada, v stanju mehkobe, odprtosti za novo. Smo v procesu metamorfoze. Če vzamemo metaforo metulja: gosenica na določeni točki svojega razvoja, ko je dozorela, okoli sebe zgradi kokon, znotraj katerega se dobesedno raztopi in iz katerega nato nastane metulj.
Udeleženec, ki nastopa v obredu prehoda, ne more prehajati iz ene faze v drugo, ne da bi šel skozi srednjo, liminalno fazo. Liminalna faza je osrednji in hkrati najbolj nedoločljiv del rituala prehoda, ki je lahko tudi strašljiv in v občutku nevaren. Zanj je značilno stanje »vmesnosti«, v katerem se nahajamo na pragu med dvema svetovoma – med starim in novim, kar nam omogoča globoko preobrazbo identitete in družbene vloge.
Ko dekle postane deva: obred v staroverski tradiciji
Kot primer obreda prehoda vključujem ritual iz knjige Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka. Obred predstavlja iniciacijo dekleta v žensko. Izvajal se je na svetih mestih, imenovanih devince – to so kraji, kjer “dve ženski vodi prideta skupaj”. Najbolj znani mesti sta reki Idrijca in Tolminka, ki se združujeta s Sočo. Devince so upravljale posebne ženske, imenovane vedrine, ki so tam vedeževale in opravljale različne obrede.
Ko so starejše ženske presodile, da je dekle pripravljeno, so ga v poletnih mesecih ob polni luni odpeljale k vedrini, da bi opravila iniciacijski obred. Spremljali sta jo izbrana spremljevalka ter še eno dekle, ki ga je določila mati, stara mati ali teta. Ena izmed njih ji je priskrbela robec. Dekle se je moralo sleči in stopiti na mesto v vodi, ki ga je označila vedrina. Ta je zmočila robec v vodi in jo z njim polivala po glavi, ramenih, prsih in vratu, medtem ko ji je po glavi posipala liste rož. Ko je vstala iz vode, ji je spremljevalka prinla venček in ga položila na glavo. Vedrina jo je spodbudila, naj ga sname in vrže v vodo. Ko je voda venček odnesla, je lahko stopila iz reke – in obred je bil zaključen. Dekle pa je postalo deva. Na tem mestu si je nato izbrala tri kamenčke, ki naj bi jo varovali pred zli duhovi in drugimi nesrečami. Če pa je dekle umrlo pred opravljeno iniciacijo, so ji prijateljice deve na pogreb prinesle venček, spleten iz rož in zelenja.
Psihoterapija kot obred prehoda
Pri primerjavi psihoterapevtskega procesa in obredov prehoda lahko najdemo številne vzporednice, oboji omogočajo simbolno smrt starega jaza in rojstvo novega občutka sebe. Tako kot ritual deluje tudi terapevtski prostor kot varen prostor, znotraj katerega se lahko posameznik “razgradi”, ponovno sestavi in integrira novo identiteto – izkušnjo, ki jo nato ponese v življenje.
Kot pravi trsnspersonalna psihoterapevtka in ena izmed mojih mentoric Romana Kress je “skrajni čas za gradnjo mostu med racionalnim in iracionalnim – kamor pripisujemo tudi duhovni vidik – čeravno ne na ravni srednjeveške magične zavesti, ampak na ravni mentalne in transpersonalne zavesti 21. stoletja.” Čeprav sodobna psihoterapija pogosto zanemarja ali racionalizira duhovno dimenzijo, lahko vključevanje uvidov iz obredov prehoda obogati terapevtski proces in odpira prostor za celostnejšo obravnavo človeka. Most med slednjima je lahko transpersonalna in tudi psihodinamska psihoterapija, ki vsebuje vse temeljne značilnosti znanstvene psihoterapije, obenem pa vključuje duhovna izkustva. Takšna podpora in vodstvo sta danes še posebej pomembna, saj smo priča poplavi različnih »hitrih« delavnic in new age pristopov, v katerih je včasih težko najti resnično orientacijo.
Blizu mi je predpostavka, da imamo v sebi vsi modrost, ki nas lahko sama pozdravi, če ji le zaupamo in ji damo dovolj časa in prostora. Barbara Somers piše o tem, da je največ kar lahko naredi za svoje kliente to, da jim pomaga postati njihov lasten terapevt: „Tako kot imunski sistem zdravi telo, tako naša notranja modrost zdravi dušo“. Zelo pomembno je, da tega notranjega zdravljenja ne silimo, temveč poskušamo najti stik in se uglasiti z notranjo modrostjo, ki nam bo nato sama narekovala naslednje korake. V tem procesu je terapevt spremljevalec, ki pomaga to povezavo odkriti, ne pa nekdo, ki bi klientu narekoval, kaj je prav ali narobe.