Kar nekaj časa sem kolebala, ali naj o tej temi sploh pišem. Trudim se namreč izogibati etiketiranju in na vsakega posameznika gledati kot naa edinstveno človeško bitje, s svojo zgodbo, bolečino in načinom preživetja. Tudi ko govorimo o narcisizmu, se mi zdi pomembno ohraniti to širino – ne kot o oznaki, temveč kot o načinu, kako je nekdo skozi svoje življenje poskušal preživeti.

V zadnjih letih se o narcisizmu veliko govori, pogosto tudi površno in senzacionalistično. Mnogo manj pa se govori o prikritih oblikah narcisizma – tistih, ki so subtilne, tihe in zato toliko bolj zmedejo tiste, ki se v teh odnosih znajdejo. Osebe, ki živijo ob prikritem narcisu, se pogosto sprašujejo, ali je z njimi nekaj narobe. Težko prepoznajo manipulacijo, ker ta ni očitna. Še težje je, ker partner ali partnerka, ki ima te lastnosti, navzven pogosto deluje občutljiv, skromen, celo ranljiv.

Odločila sem se, da o tej temi pišem, saj se mi zdi pomembno, da se o prikritem narcisizmu govori – ne zato, da bi koga obsodili, temveč zato, da bi opolnomočili tiste, ki se zaradi takšnih odnosov znajdejo v stiski, saj obrambni mehanizmi narcisistično organiziranih osebnosti neizogibno povzročajo hudo bolečino drugim. In čeprav si želimo, da bi takšno osebo razumeli ali ji celo pomagali, to v resnici ni mogoče, dokler sama ne prepozna svojega vzorca in se zave potrebe po pomoči. Potrebno se je zavedati, da je tudi iskanje pomoči z nihove strani lahko taktika manipulacije, kjer v ozadju ni zaresne motivacije po spremembni, temveč je motiv ohranitev odnosa, ki osebi z narcisistično osebnostno motnjo služi. Nekateri so mnenja, da je narcisistično osebnostno motnjo nemogoče zdraviti, vendar gre pogosteje zato, da narcisi niso pripravljeni vztrajati v dolgotrajnem terapevtskem odnosu – v takšnih primerih je namreč ključnega pomena večletna psihoterapija z izkušenim terapevtom, ki zna držati tako meje kot sočutje.

Narcisizem je v zahodni kulturi pogost pojav. Pri tem se je potrebno zavedati, da se poteze narcisizma nahajajo na spektru od normalnega do patološkega narcisizma, ki ga označujemo z NOM – narcisistična osebnostna motnja. Po Ottu Kernbergu so glavne značilnosti narcisistično organiziranih posameznikov grandioznost, pretirana osredotočenost nase, neobičajna močna potreba po priznavanju s strani drugih in pomanjkanje sočutja. Dobro se počutijo predvsem v aktivnostih, kjer jim drugi izražajo komplimente in pohvale, medtem ko sami izražajo zelo malo skrbi za druge. Kadar niso v središču pozornosti, se začnejo hitro dolgočasiti, saj se dotok hrane za njihovo samopodobo ustavi.

Pri narcisistično organiziranih osebnostih gre za to, da svoje samospoštovanje ohranjajo z konstantnim iskanjem potrditve z zunanjega sveta. Kljub navidezni neodvisnosti narcisistični posamezniki nujno potrebujejo druge ljudi, saj lahko le preko njihovega občudovanja začutijo lastno vrednost. Narcisistični posamezniki navzven delujejo še pretirano samozavestni, za napihnjeno samopodobo pa se skrivajo zadrega, sram, šibkost in občutek manjvrednosti. V ozadju njihove patologije se skriva izjemno nizka samopodoba, krhko zavedaje sebe in občutek nezadostnosti. Narcisi so kronično zavistni do drugih, ob tem pa so prepričani, da so zavistni drugi. 

Vzroki za nastanek narcisizma in lažni jaz

Nancy McWilliams nastanek narcisistične osebnostne motnje pripiše starševski pretirani ambicioznosti in otrokovi podvrženosti neprestanemu ocenjevanju. Takšni starši nemalokdaj že v naprej “vedo, kaj bo nastalo iz njihovega otroka” in nemalokrat poskušajo preko njega uresničiti lastne propadle ambicije. Narcisistično organizirani posamezniki so v preteklosti pogosto sami služili kot narcisistični podaljški v odnosu s starši. Matere otrok, pri katerih pride do patološkega narcisizma so tudi same narcistično neizpolnjene. Takšna mati skuša z otrokovo pomočjo zadovoljiti lastne narcistične potrebe, ki niso bile zadovoljene v njenem zgodnjem otroštvu. Mati na ta način otroka “narcistično zasede”, prek njega skuša zadovoljiti svoje potrebe po sprejetosti, razumevanju, upoštevanju in občudovanju. Narcisistične osebnosti teži breme popolnosti, saj najmanjša napaka prinese popolno razvrednotenje samega sebe.

Kadar so starši do otroka pretirano zaščitniški, razvajajoči ali nad njim pretirano navdušeni, po drugi strani pa nepredvidljivi, indiferentni in nagrajujoči samo v primeru lastnega interesa, se začne otrok vse bolj odtujevati od samega sebe. V takšni situaciji si otrok nezavedno in postopno, preko fantazije, ki mu predstavlja edino orodje za realizacijo njegovih potreb, ustvari idealno podobo samega sebe – svoj lažni jaz. V fantaziji tej podobi pripiše idealne moči in sposobnosti. V določenih pogojih se posameznik s to idealizirano podobo poistoveti, tako da postane bolj realna kot njegov pravi jaz.

Primerjava grandioznega in prikritega narcisizma

Ko pomislimo na narcisistično osebnost imamo pogosto predstavo, da je tovrstne osebnosti mogoče hitro prepoznati glede na njihovo napihnjeno pojavnost, hvaljenje z dosežki ali glede na to, kako na druge gledajo zviška. Grandiozni narcisi so zelo očitni. Radi govorijo o svojih dosežkih. Narcisizem se lahko pojavlja tudi v bolj prikriti obliki. Prikriti narcisi so subtilnejši. Prikritega narcisa bi lahko opisala kot njihovo bolj tiho in subtilno verzijo. Prikriti oz. ranljivi narcisizem je težje diagnosticirati, ker je tako zelo prikrit. Prikrito narcisistične osebnosti poskušajo biti všečne za okolico; poskušajo delovati skromni in prijazni. Običajno destruktivne lastnosti vidi le oseba, ki jih od blizu spozna. Preostali svet vidi masko.

Žal niso niti vsi terapevti poučeni o prikritem tipu narcizma. V procesu študija se poudarja predvsem značilnosti grandioznega tipa, enako je v DSM-5, zato je zlahka spregledati znake in lastnosti. Osebe ki se znajdejo v odnosu z malignim prikritim narcisom so lahko v terapevtskem odnosu retravmatizirane, kadar terapevt ne prepozna dinamike. Mnogi terapevti ne vidijo skozi masko in so pogosto fascinirani nad tem, kako prijazen in ozaveščen je narcis, kar pa na dolgi rok tudi narcističnemu klientu ni v pomoč.

Prikriti narcis svoje narcistične lastnosti skriva za fasado skromnosti ali celo nizke samopodobe. Sicer imajo tudi oni napihnjeno predstavo o sebi, preokupirani so s fantazijami o moči, zahtevajo pretirano občudovanje, vendar vse te lastnosti skrivajo, da bi jih ljudje videli v drugačni luči. Lahko se skrivajo za za presenetljivo skromnostjo, kot je na primer podcenjevanje vrednosti denarja. Lahko na primer namenoma pomanjšuje svoje dosežke ali talente, da bi mu drugi ponudili zagotovilo, kako nadarjeni so. Namesto da bi deloval drzno, neposredno, lahko prikriti narcis pokaže tišji občutek večvrednosti in je videti bolj zadržan. 

Prikriti narcisi se od grandioznih razlikujejo tudi po tem, da so praviloma bolj introvertirani. Prikriti narcisizem zaznamujejo večinoma nezavedni občutki veličine, odkrito prikazano pomanjkanje samozavesti, in nejasni občutki depresije. Odnos med ranljivimi značilnostmi patološkega narcizma in depresije so obravnavali številni avtorji (Kernberg, 1975, Kohut, 1971, Ronningstam, 2011, Rosenfeld, 1987). Prikrito narcisistični posamezniki se zdijo preobčutljivi, tesnobni, plašni in negotovi, vendar ob tesnem stiku opazovalce presenetijo s svojimi veličastnimi fantazijami. Druge značilne lastnosti ranljivih narcisov vključujejo sramežljivo in skromno vedenje, preobčutljivost za kritiko ter neuspeh in sram zaradi nedoseženih ciljev. Poleg tega ranljivi narcis navzven pogosto občuduje in idealizira tiste, ki so uspešni; vendar pa na skrivaj doživlja zavist in zamero do njih.

Pri prezentaciji navzven so prikriti narcisi zelo previdni, v konstrukcijo maske za javnost vložijo veliko truda. Njihov ugled je zanje izjemno pomemben. Vedo, da če bodo pokazali grandioznost, ljudem ne bodo všeč. Verjamejo, da so “posebni” in upravičeni, vendar vedo, da bi ljudi odvrnilo, če bi to izkazovali navzven. Zavedajo se, da morajo biti videti ponižni, da bi jih imeli drugi radi in bi jih spoštovali, posledično pa lahko imajo od tega korist. 

Premorejo malo empatije, vendar so se naučili, kako ravnati, da bodo delovali empatično. Ljudje, ki potrjujejo njihovo “skromno superiornost” jim služijo kot njihovi narcisistični podaljški. Prikriti narcisi imajo pogosto impresivne kariere, pogosto se znajdejo tudi v poklicih kjer pomagajo drugim, kar pa jim v ozadju služi kot sredstvo za potrjevanje njihove moči, superiornosti in vsevednosti. Prav zato jih ni malo tudi v svetu duhovnosti – med samooklicanimi učitelji, terapevti ali duhovnimi vodji.

Kako se prikriti narcisizem kaže v odnosih?

Kot že omenjeno, so grandiozni tipi narcisov v svojem delovanju očitni. Drugim bodo dali vedeti, kako odlični so. Po drugi strani so prikriti narcisi pogosto všečni, očarljivi in prijazni. Videti so skromni in sočutni. Znajo biti dobri poslušalci in zdi se, da jim je zares mar. Uporabljajo prikrite taktike manipulacije, ki jih njihovi odnosni partnerji niso sposobni videti tudi po več let. Večina ljudi se sploh ne zaveda, da so bili podvrženi manipulaciji, ko se znajdejo v tovrstnih odnosih, prisoten pa je lahko občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. 

Ker narcisi nimajo empatije, ali pa je ta zelo nizka, so osredotočeni zgolj nase, izkoriščajo druge in ne prevzemajo odgovornosti za svoja dejanja, je praktično nemogoče, da bi z njimi lahko imeli zdrav odnos. Zmožni vzdrževati zgolj površinske in izkoriščevalske medosebne odnose, ki so zapolnjeni z egocentričnostjo, manipulativnostjo in arogantnostjo. Resnične intime niso zmožni, saj bi jih ta soočila z ranljivostjo, ki jo globoko v sebi zavračajo. Kljub temu, da njihova motivacija običajno ni, da bi v svojih odnosih postali boljša oseba, se nemalokrat zavedajo, sploh v kasnejših obdobjih svojega življenja, da je v njihovih odnosih nekaj narobe. 

Obrambna mehanizma ki ju narcisistični posamezniki najpogosteje uporabljajo sta idealizacija in razvrednotenje. Svoje samospoštovanje lahko narcisi vzdržujejo tudi na način, da se poistovetijo z osebo, ki jo v danem trenutku vidijo kot perfektno. Velikokrat se jim življenje odvija po vzorcu, da drugo osebo najprej poveličujejo in kujejo v nebo, ko pa pri njih zaznajo še tako majhno pomanjkljivost, so jo pripravljeni nemudoma povsem razvrednotiti.

Narcisi v odnose pogosto vstopajo hitro in intenzivno. V začetku znajo ustvariti občutek izjemne bližine in povezanosti – to fazo imenujemo “love bombing“. Narcis partnerja opazuje, prisluhne, kaj potrebuje in se temu natančno prilagodi. Partnerja zasujejo z pozornostjo, občudovanjem in gestami, ki prebujajo občutek, da so končno našli »pravo osebo«. A za to idealizacijo se skriva potreba po nadzoru in potrditvi, ne pa resničen stik.

Ko začetna faza mine, se dinamika spremeni: narcisi se začnejo čustveno umikati, postanejo kritični, hladni, zlorabljajoči… V tej fazi se pojavijo subtilne pripombe, razvrednotenja, nenadne spremembe razpoloženja in občutek, da je treba “hoditi po prstih”. Narcis testira, koliko ponižanja bo posameznik pripravljen prenesti, ne da bi zapustil odnos. Ta faza povzroči globoko zmedenost: posameznik išče razloge v sebi in poskuša obnoviti nekdanjo bližino, a nič več ne deluje.

Ker so notranje prazni, se narcisi hitro začnejo dolgočasiti – njihova pozornost se nenehno premika proti novim stimulansom, ljudem ali situacijam, ki jim ponovno vzbudijo občutek moči in posebnosti. Ko partner narcisa več ne oskrbuje z dovolj občudovanja, pozornosti ali energije, se začne umikati. V tej fazi partner pogosto doživi tihi prezir, včasih je zamenja z drugo osebo, še preden se odnos zaključi, kar povzroči občutek izdaje in šoka. Zapuščanje ni vedno konec odnosa – je le del narcističnega cikla nadzora. V odnosu narcisom se lahko fazi idealizacije in razvrednotenja ponavljata v ciklih, kar odnosnemu partnerja z narcisistično osebo povzroča občutja zmedenosti in frustracije. Narcis se namreč zna opravičiti, kazati ranljivost in obljubljati spremembe. Ko ponovno pridobi pozornost, energijo in zaupanje, se cikel začne znova – pogosto z nekoliko krajšo fazo idealizacije in še globljo fazo razvrednotenja.

Kot pravi Debbie Mirza se prikrito narcisistične osebnosti ne bodo posluževale oblik manipulacije in razvrednotenja, ki so navzven očitne, ne bodo povzdigovale glasu ali izvajala fizičnega nasilja, niti ne bo delovalo, kot da so bile v svojih izjavah žaljive. Lahko gre na primer za odvzem pozornosti. Pogosto se bodo posluževali pasivno – agresivnega kaznovanja, kadar bodo želeli doseči svoje. Kaznovanje lahko izgleda tako, da “neočitno” drezajo tja, kamor je oseba ranljiva, čustvena reakcija pa nato služi kot dokaz, da je problem v drugi osebi. Tukaj gre za mehanizem projekcije in projektivne identifikacije, saj se na ta način težkih občutkov znebijo pri sebi. »Številne žrtve se sprašujejo, ali pretirano napihujejo stvari, mnogi se sprašujejo, ali so tudi sami narcisi. Pogosto se vidijo kot krivci.”

V odnosu z narcisističnim posameznikom se lahko pogosto počutimo, kot da je z nami nekaj narobe. Po Debbie Mirza, avtorice knjige The Covert Passive-Aggressive Narcissist, se v takšnih odnosih pogosto pojavijo kronična utrujenost, napetost v telesu, težave s spanjem, glavoboli, motnje prebave in občutek, kot da smo ves čas v stanju pripravljenosti. Lahko se pojavi megla v glavi, težave s koncentracijo ali občutek, da izgubljamo stik s sabo. V resnici pa gre pogosto za odziv telesa na dolgotrajen psihološki stres in čustveno negotovost.

Pogosto se lahko zgodi, da je oseba, ki je odnosu z prikritim narcisom in se na bližnje ali celo strokovnjake obrne za nasvet, soočena z dvomi v korist prikritemu narcisu. Pogosto lahko slišijo, da pretiravajo, da so preobčutljivi ali da kako drugače krivijo “žrtev”. Težko breme je, ko vam intuicija govori, da je nekaj narobe, medtem ko vam drugi namigujejo, da ste težava morda vi. Ravno prikriti narcis bo zelo pogosto v vlogi žrtve, pogosto se bo skliceval na svojo depresijo in s tem opravičeval svoja manipulativna dejanja. Ti posamezniki izražajo grandioznost tudi s pretirano identifikacijo s trpljenjem v smislu – “nihče ne trpi bolj kot jaz”, s čemer opravičujejo svoje dajanja.

V nadaljevanju vključujem nekaj pogostih občutij, ki se lahko pojavljajo v odnosu z narcisom:

“Počutila sem se, kot da nimam vrednosti.” 

“Počutil sem se kot objekt, ki se ga zlahka zamenja.” 

“Počutila sem se, kot da je z menoj veliko stvari narobe.” 

“Počutil sem se, kot da nikoli nisem bil dovolj dober.” 

“Počutil sem se, kot da je on zanimiv, jaz pa dolgočasen.” 

“Počutila sem se, kot da me obsoja zaradi najbolj nepomembnih reči.” 

“Počutila sem se, kot da sem preveč glasna, pretiha, premočna, preveč lena itn.”

“Nisem se počutila svobodno, da bi bil to kar sem.” 

“Počutil sem se nesigurno.” 

“Kot da sem preveč čustvena, občutljiva, preveč zanj.” 

“Kot da si ne želi, da mi uspeva.” 

“Kot da sem zguba.” 

“Počutil sem se neupoštevanega.” 

“Moja lastna vrednost je res padla.” 

“Počutila sem se staro, utrujeno, preperelo.” 

“Počutila sem se izčrpano.” 

“Nikoli se nisem počutila dovolj suha ali dovolj lepa.” 

“Nikoli se mi ni zdelo, da nosim prava oblačila.” 

“Počutil sem se brez življenja, izčrpano.” 

“Počutil sem se, kot da si ne zaslužim ljubezni.” 

“Veliko sem dvomila vase.” 

“Počutila sem se neupoštevano.” 

(Mirza, 2017) 

Še nekaj primerov iz prakse, o katerih poročajo otroci narcisističnih staršev: 

“Nikoli se nisem počutil dovolj dobro.” 

“Počutila sem se, kot da sem ves čas na trnih.” 

“Veliko sem dvomil o sebi.” 

“Morala je zmagati njegova ideja, sicer bi me prisilil, da plačam.” 

“Občutek sem imel, kot da mi ni dovoljeno misliti karkoli slabega o njej.”

“Če mi je šlo dobro v šoli, mi je rekla, da je to zaradi nje, ker je sedela poleg mene in mi pomagala pri učenju.”

“Počutil sem se, kot da hodim po jajčnih lupinah.” 

“Počutil sem se, kot da ne morem zmagati in imeti njegovega popolnega odobravanja.”

“Počutil sem se kot eksponat.” 

“Počutil sem se, kot da je bila vse vedno moja krivda.” 

“Nisem se počutil, kot da bi bil lahko samostojna oseba.” 

“Počutila sem se, kot da ji dolgujem, ker je moja mama.” 

“Zdelo se mi je, da se ji moram močno zahvaliti za vsako malenkost.” 

“Počutil sem se omalovaževanega.” 

“Počutil sem se, kot da nikoli nisem vedel toliko kot on.” 

“Naučil sem se, da ne zaupam lastnemu odločanju.” 

“Imel je površen pogled na to, kdo sem, vendar me nikoli ni zares poznal.”

»Počutila sem se, da bi morala biti hvaležna svoji mami, ker je bilo njeno otroštvo slabše. Ni se mi zdelo v redu, da čutim lastno žalost.« 

“Nisem mogel zmagati, ne glede na to, kako dober in prijazen sem bil.” 

Otroci prikrito narcističnih staršev se resnice o svoji mami ali očetu pogosto zavedo šele kasneje v življenju, recimo po tridesetem letu. 

(Mirza, 2017)