Naša pozornost se začne vedno znova vračati k isti osebi, njenim besedam, pogledom, sporočilom in drobnim znakom, ki jih poskušamo razbirati. V glavi se lahko odvija skoraj neprekinjen film: kaj mi je oseba želela povedati, kaj si misli o meni, ali sem ji všeč, zakaj se je obnašal tako, kot se je, kaj bo rekla naslednjič, ali med nama vendarle nekaj obstaja. Kot da bi nenehno iskali skrite znake, ki bi potrdili, da smo tej osebi pomembni.

Prav zato je ena od ključnih razlik med limeranco in zaljubljenostjo vprašanje, koliko nas v resnici zanima druga oseba in koliko nas zanima podoba, ki smo jo o njej ustvarili. Pri zaljubljenosti sčasoma prihaja do vse globljega spoznavanja drugega človeka. Začnemo odkrivati njegove značilnosti, protislovja, potrebe, ranljivosti in omejitve. Podoba, ki smo jo imeli na začetku, se skozi resničen odnos spreminja. Intimnost namreč zahteva, da se srečamo z drugim takšnim, kot je. Pri limeranci pa nas močno privlači ideja o osebi in možnost romantičnega odnosa z njo, medtem ko je zanimanje za to, kdo ta človek zares je, lahko precej manjše. Paradoksalno lahko celo takrat, ko bi se odnos dejansko lahko zgodil, ugotovimo, da nas realna oseba ne zanima na enak način kot naša fantazija o njej. Bolj kot graditi odnos z njo želimo ohraniti občutek, ki ga v nas ustvarja predstava o njej.

V notranjem svetu se okoli nje ustvari idealizirana podoba – limerantni objekt. Ta je lahko sestavljen iz resničnih lastnosti druge osebe, vendar tudi iz naših projekcij, želja, pričakovanj in fantazij. Bolj ko je dejanskega odnosa malo, več prostora je lahko za fantazijo. V fantaziji pa je varneje kot pa tvegati srečanje z resničnim človekom. Če ga zares spoznamo, se mora notranja podoba soočiti z realnostjo. Morda ni takšen, kot smo si predstavljali. Morda si ne želi tega, kar si želimo mi.

Fantazija o romantičnem odnosu nam daje občutek, da je vse mogoče. Da smo izbrani ali da bi lahko bili izbrani. Da smo za nekoga posebni, privlačni, vredni ljubezni. Ta notranja zgodba lahko postane zelo pomemben vir čustvene regulacije. Kadar smo tesnobni, osamljeni, prazni ali negotovi vase, nas lahko misli na določeno osebo za nekaj časa pomirijo. Ni nujno, da se tega zavedamo. Lahko se zdi, da preprosto ne moremo nehati misliti nanj, v ozadju pa se dogaja tudi nekaj drugega: naša notranja predstava o odnosu nam pomaga prenašati težke občutke.

V tem smislu lahko limeranco razumemo tudi kot obliko čustvene regulacije. Ko se pojavijo neprijetna čustva, se um vrne k limerantnemu objektu. Začne se razmišljanje, analiziranje, preverjanje in fantaziranje. Težava je v tem, da lahko takšen način pomirjanja dolgoročno lahko še večjo odvisnost od same fantazije. Potrebujemo nov znak, novo sporočilo, nov pogled ali novo možnost, da bi ponovno dosegli tisti občutek. Dejanska oseba pri tem niti ni pomembna, saj ne gre zanjo, gre za obččutek. ravno zato se lahko pri nekaterih limerantni objekt hitro spreminja. Limeranca na nek način spominja na druge oblike zasvojenostnega vedenja, saj se človek vse bolj zanaša na določen notranji dražljaj za uravnavanje svojega čustvenega stanja.

Če se vprašamo, zakaj se limeranca pri nekaterih ljudeh razvije tako močno, se hitro dotaknemo področja navezanosti. Limeranca se lahko pogosteje pojavlja v povezavi z negotovimi vzorci navezanosti, posebej z anksioznimi in fearful-avoidant oziroma plašljivo-izogibajočimi se vzorci. To samo po sebi še ne pomeni, da bo človek z negotovo navezanostjo razvil limeranco, pomeni pa, da so lahko pretekle izkušnje pomemben del razumevanja tega, kako posameznik danes doživlja bližino, negotovost, zavrnitev in hrepenenje.

Če so bile v zgodnjih odnosih naše potrebe po bližini, varnosti, odzivnosti in čustvenem stiku pogosto nezadovoljene ali pa je bila ljubezen nepredvidljiva, lahko negotovost v odnosih kasneje postane zelo čustveno nabita. Otrok, ki ne ve, kdaj bo dobil bližino, pozornost ali potrditev, se lahko zelo zgodaj nauči biti pozoren na drobne znake. Kdaj je mama razpoložena? Kaj moram narediti, da bom ponovno opažen? Ali sem še vedno ljubljen? Takšna pozornost do »skritih znakov« je bila nekoč lahko način prilagajanja odnosu, od katerega je bil otrok odvisen. Kasneje se lahko podoben način usmerjenosti prenese v partnerske odnose. Nezavedno iščemo znake, da smo drugemu pomembni, in zelo močno reagiramo na njihovo prisotnost ali odsotnost.

Pri nekaterih ljudeh lahko k razvoju limerance prispevajo tudi težke ali travmatične izkušnje iz otroštva, zlasti kadar je bila bližina povezana z nepredvidljivostjo, zavrnitvijo, čustveno nedostopnostjo ali občutkom, da si je treba ljubezen zaslužiti. Če smo kot otroci dobivali drobtinice čustvene odzivnosti, lahko kasnejša izkušnja majhne količine pozornosti zelo močno aktivira naše hrepenenje. Občutek čakanja, negotovosti in prizadevanja za bližino nam je domač.

To lahko pomaga razumeti tudi pojav, ko se vedno znova zaljubimo v čustveno nedostopne ljudi. Pogosto ne gre za zavestno odločitev. Ne rečemo si: »Izbrala bom nekoga, ki mi ne bo mogel dati tega kar želim.« Izbira se lahko zgodi veliko bolj subtilno, na ravni nezavednega prepoznavanja. Oseba je lahko na neki način podobna zgodnjemu pomembnemu objektu – ne nujno po videzu ali značaju, temveč po občutku, ki ga vzbuja. Če je bila zgodnja pomembna oseba čustveno oddaljena, nepredvidljiva ali težko dosegljiva, je lahko tudi kasnejša čustvena nedostopnost na neki globlji ravni prepoznavna.

Fiksiranje na čustveno nedostopno osebo je lahko hkrati način hrepenenja po intimnosti in način izogibanja resnični intimnosti. Resnična intimnost namreč zahteva da se dve osebi srečata kot resnični osebi, v realnem času, z vsemi svojimi potrebami, ranljivostmi, omejitvami in razlikami. Potrebno se je pokazati. Potrebno je dovoliti drugemu, da nas zares vidi. Potrebno je tudi videti njega – ne samo idealizirane podobe, ki smo si jo ustvarili. Potrebno je prenašati negotovost, razočaranje, konflikt in možnost, da odnos ne bo takšen, kot smo upali. Če pa izberemo nekoga, ki je čustveno nedostopen, se nam tega tveganja ni treba zares lotiti.

V tem smislu je lahko limeranca razumljena tudi kot obrambni mehanizem. Fantazija nam omogoči, da dobimo občutek bližine, ne da bi morali nujno vstopiti v to, kar resnična bližina zahteva. Lahko “ljubimo” podobo nekoga, lahko živimo v pričakovanju, lahko doživljamo intenzivno hrepenenje, lahko si predstavljamo skupno prihodnost – in hkrati ostajamo v prostoru, kjer je mogoče nadzorovati veliko več kot v resničnem odnosu. Fantazija je v tem smislu lahko zelo varna. V njej druga oseba reče točno tisto, kar potrebujemo. V njej nas izbere. V njej smo lahko dovolj lepi, dovolj zanimivi, dovolj posebni. V njej lahko doživimo popolno bližino, brez tveganja, da bi se v resničnem odnosu pokazalo nekaj, česar drugi ne bi sprejel.

Zato je pomembno tudi vprašanje, kaj se zgodi, ko limerantni objekt postane resnična oseba. Kaj se zgodi, ko fantazija dobi možnost, da se spremeni v odnos? Takrat lahko pride do zanimivega premika. Oseba, ki je bila v naši notranjosti popolnoma fascinantna, lahko nenadoma postane manj zanimiva. Ne zato, ker bi bila »napačna«, temveč zato, ker se mora notranja podoba soočiti z realnostjo. Drugi človek ima svoje potrebe, svojo voljo, svoje meje in svoje predstave. Ne odziva se vedno tako, kot smo si predstavljali. Ne more biti ves čas nosilec naših fantazij. In morda se takrat pokaže, da smo bili bolj zaljubljeni v fantazijo kot pa pripravljeni na odnos z dejanskim človekom.

Limeranca se pogosto razvije tudi do nekoga, ki ga skoraj ne poznamo. Včasih je limerantni objekt nekdo, s katerim imamo dejanski odnos, drugič nekdo, ki smo ga srečali le nekajkrat, včasih pa celo popoln neznanec, ali znana oseba. Limerantni objekt je skoraj kot projekcijsko platno. Nanj lahko položimo svojo predstavo o ljubezni, idealnem partnerju, odrešitvi, posebnosti ali prihodnosti. V njem lahko vidimo tisto, kar si želimo, da bi bilo. Živimo odnos, ki se ves čas odvija v naši glavi. Kot da bi obsesivno gledali film o tem, kaj nam ta oseba govori, kaj si misli o nas, kaj bi se lahko zgodilo, kako bi se počutili, če bi bili skupaj, in kaj pomeni vsak nov drobec informacij.

Včasih se za hrepenenjem pi drugemu skriva prav potreba po tem, da bi se lahko ponovno srečali sami s seboj. Da ne bi več potrebovali fantazije orodja, preko katere se lahko počutimo žive, vredne ali ljubljene. Ko počasi prepoznamo, kaj vse smo položili v podobo drugega, lahko del tega vzamemo nazaj. Fantazija lahko ostane del našega notranjega sveta, vendar nam ni več treba živeti samo v njej.

Kajti ljubezen se lahko začne v fantaziji. Intimnost pa se lahko zgodi samo v resničnosti.