O stilih navezanosti
Kako odnosi oblikujejo naše življenje?
Razumevanje vzorcev navezanosti nam pomaga osvetliti dinamiko intimnih odnosov ter prepoznati, kako zgodnje izkušnje oblikujejo naše sposobnosti zbliževanja, zaupanja in regulacije čustev. Pomaga nam lahko pri prepoznavanju vzorcev v partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosih.
Teorija navezanosti je v svojih temeljnih postavkah precej enostavna in je ni težko empirično preveriti, kljub temu pa se je po zaslugi Johna Bowlbya, Mary Ainsworth in njunih naslednikov pričela razvijati šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Manj kot stoletje nazaj je namreč veljalo prepričanje, da lahko človek preživi tudi brez odnosov in je izražanje neutolažljive stiske pri otrocih pomenilo, da so preveč razvajeni in da potrbujejo več discipline.
Danes vemo, da je navezanost otrokova naravna potreba po vzpostavljanju bližine z varno osebo, kar mu omogoča občutek zaščite, stabilnosti in razvoj zdrave samopodobe. Tudi z vidika nevroznanosti je danes dokazljivo, da pogosti topli dotiki možganom pomagajo rasti in hranijo nevrone, ki spodbujajo zbliževanje. Kot pravi Dr. Dan Siegel ,“ Narava vzpostavi medosebni odnos, prek katerega lahko nerazviti možgani (možgani otroka) uporabljajo funkcije zrelih možganov staršev za organizacijo lastnih procesov.” Materina ljubezen je torej podlaga, na podlagi katere možgani zaupajo ali pa ne zaupajo človeškim odnosom.
Otrok na podlagi izkušenj z osebami, na katere je navezan, znotraj sebe oblikuje model navezanosti, po katerem se ravna v vseh prihodnjih potencialno nevarnih situacijah. Notranji delovni modeli delujejo kot predloge, po katerih posamezniki iščejo, prepoznavajo in interpretirajo informacije iz okolja.
Kdo smo v intimnih odnosih?
Navezovalno vedenje je način vedenja, s katerim si prizadevamo vzpostaviti ali ohraniti bližino z izbrano ali posebno pomembno osebo. V nadaljevanju si bomo ogledali različne stile navezanosti v odraslosti.
Varna navezanost
Posamezniki z varnim stilom navezanosti se v intimnih odnosih počutijo udobno in jih lahko vzdržujejo, ne da bi pri tem izgubili občutek osebne avtonomije. Takšni ljudje so v odnosih iskreni in odprti, brez strahu pred preveliko bližino ali zavrnitvijo. Značilno je, da se zlahka čustveno zbližajo z drugimi in vzpostavijo vzajemno zaupanje.
Varno navezani posamezniki se tudi zanesejo na svoje bližnje in prav tako omogočijo, da se drugi lahko zanesejo nanje. V odnosih izkazujejo stabilnost, brez občutkov tesnobe, da bi bili zavrnjeni ali zapuščeni.
Za ljudi z varno navezanostjo je značilno pozitivno vrednotenje sebe. Imajo uravnoteženo predstavo o sebi, ki vključuje tako dobre kot tudi slabše lastnosti. So ambiciozni, vendar si postavljajo realne cilje in se na težave odzivajo proaktivno ter fleksibilno. V partnerskih odnosih si prizadevajo za iskreno komunikacijo in reševanje težav na konstruktiven način, kar pogosto prispeva k dolgotrajnosti njihovih zvez.
S strani prijateljev in vrstnikov so ocenjeni kot pozitivni in prijetni, kar jim omogoča uspešno navezovanje socialnih stikov. Njihova sposobnost prilagajanja in odprtosti za nove izkušnje izhaja iz fleksibilnega modela sebe in drugih, kar jim omogoča, da se uspešno spopadajo z življenjskimi izzivi. V konfliktnih situacijah izražajo čustva ustrezno in obvladujejo jezo na način, ki ne ogroža odnosa.
Preokupiran (anksiozno-ambivalenten) stil navezanosti
Preokupirani ali anksiozno-ambivalentni posamezniki doživljajo intenzivna čustva povezana z odnosi. Sami sebe pogosto vidijo v negativni luči, medtem ko so prepričani, da so drugi vredni spoštovanja in ljubezni. Zanje je značilna močna potreba po potrditvi in bližini, njihovo čustveno stanje pa je močno odvisno od odzivov bližnjih. Želijo se čustveno zlivati z drugimi, vendar pogosto občutijo zavrnitev ali distanco, kar jih vodi v dvome in negotovost.
Preokupirani posamezniki pogosto idealizirajo partnerje in razvijajo občutek, da niso dovolj vredni ljubezni. Ta občutek jih vodi v pretirano iskanje potrditve skozi različne izraze ljubezni, kar lahko v partnerjih vzbudi občutek tesnobe.
Svoje partnerje pogosto obremenjujejo z vprašanji, če jih imajo radi in če bodo ostali z njimi, kar vodi v začaran krog negotovosti in konfliktov. V ljubezenskih razmerjih imajo preokupirani ljudje pogosto občutek, da so njihova čustva bolj intenzivna kot čustva partnerjev, kar privede do čustvenih nihanj, ljubosumja in potrebe po zlitju s partnerjem.
Svoje notranje stiske in negotovosti pogosto izražajo skozi ljubosumje, izbruhe jeze in obsedenost z ljubezensko zvezo. Pogosto jim ni dovoljena zdrava distanca in samostojnost v odnosih, saj si želijo stalno prisotnost in podporo, kar jih vodi v prepletanje čustvenih nihanj in težav s samospoštovanjem.
V otroštvu so starši na njihove potrebe odgovarjali nedosledno in nepredvidljivo, od koder izhaja vtis, da je njihovo iskanje pomoči pretirano, vendar slednje le ponazarja njihovo negotovost glede čustvene razpoložljivosti v odnosih.
Izogibajoč stil navezanosti
Posamezniki z izogibajočim stilom navezanosti imajo težave z navezovanjem na druge in pogosto težijo k ohranjanju čustvene distance. Ti ljudje cenijo svojo neodvisnost in se izogibajo bližnjim odnosom, saj jih doživljajo kot nepotrebno omejujoče, bližina drugih ljudi jih pogosto spravlja v nelagodje.
Posamezniki, ki kažejo znake izmikanja, so bili s strani skrbnikov večkrat zavrnjeni, ko so od njih pričakovali oporo. Ob tem so se naučili, da se v težkih trenutkih ne morejo zanesti na starše. Starši teh potreb bodisi niso prepoznali ali pa so bile te potrebe zanje preveč naporne in so se obrambno odzvali. V odraslosti se posledično počutijo bolj varno, če se na druge ne zanašajo, ravno tako pa tudi ne dovolijo, da se drugi zanašajo nanje.
Izogibajoče navezani posamezniki pogosto zanikajo svoje potrebe po bližini in vzdržujejo emocionalno distanco v odnosih. Njihova čustvena hladnost in distanca jim omogočata, da se izognejo zavrnitvi ali ranljivosti. Pogosto se osredotočajo na dosežke in interese, ki jim omogočajo občutek nadzora in svobode, medtem ko ignorirajo potrebe po intimnosti. V partnerskih odnosih izražajo le malo čustvene bližine in so nagnjeni k temu, da partnerju pokažejo svojo potrebo po distanci.
Plašno izogibajoč stil navezanosti
Plašno izogibajoči posamezniki si želijo bližine in tesnih stikov z drugimi, vendar jih hkrati obvladuje strah pred zavrnitvijo. Njihovo samovrednotenje je nizko, imajo občutek nevrednosti in pričakujejo, da bodo drugi do njih odklonilni ali celo zavračajoči. Težko jim je zaupati, saj se bojijo, da bodo prizadeti, če bi jim nekdo postal preblizu. Kljub temu si želijo bolj odprtih in zaupljivih odnosov, vendar zaradi svoje ranljivosti pogosto raje izberejo čustveno varnost pred tveganjem bližine. V socialnih situacijah pogosto občutijo negotovost in se izogibajo odnosom, da bi se zaščitili pred možnimi zavrnitvami.
Odklonilno izogibajoč stil navezanosti
Odklonilno izogibajoči posamezniki verjamejo, da so popolnoma samozadostni in neodvisni. Ne želijo, da bi se drugi zanašali nanje, prav tako pa sami neradi iščejo podporo pri drugih. Pogosto poudarjajo pomen osebne svobode in se izogibajo intimnim odnosom, saj jim pomenijo tveganje za čustveno vznemirjenje. Odklonilno izogibajoči posamezniki svojo samopodobo vzdržujejo z zanikanjem svojih slabosti in ranljivosti, za kar uporabljajo strategije čustvene distance. S tem ohranjajo idealizirano podobo samega sebe, ki pa v resnici predstavlja zaščito pred soočanjem z notranjimi negotovostmi in negativnimi občutki.
Narava ne zahteva popolnosti
Pomembno je poudariti, da so ti ponotranjeni vzorci zgodnjih odnosov prožni in se lahko skozi življenje spreminjajo, še posebej ob novih izkušnjah, kot so pozitivni partnerski ali prijateljski odnosi. Slednje se dogaja tudi v varnem terapevtskem odnosu, ki omogoča postopno predelavo preteklih izkušenj in oblikovanje novega zaupanja v bližino. Tako imenovana prislužena varna navezanost (“earned security”) se pojavi, ko posameznik v odrasli dobi vzpostavi zanesljive in podporne odnose, ki mu omogočajo, da ponovno oceni in preoblikuje svoje vzorce delovanja v odnosih.
Za konec je pomembno povdariti tudi, da bo otrok razvil varno navezanost tudi, če nega in uglašenost skrbnika ni popolna, ampak je “dovolj dobra”, kot pravi Winnicott. Razumljivo je, da v skrbi za svoje malčke mame naredijo marsikatero napako, vendar znajo uglašene mame z rahločutnim pristopom hitro obnoviti povezavo z otrokom. Narava ne zahteva popolnosti.